»Jozej, pa na dom in na Boha kne pozabi!« S temi besedami se je mati na Tinjskem polju poslovila od takrat 12-letnega sina Joška, ko je odhajal na celovško gimnazijo. Sicer čustveno sporočilo žalostne matere ob slovesu lepo odraža miselni svet članov Tischlerjeve družine na predvečer prve svetovne vojne. Privrženost domu in katoliški veri sta bila trdno zasidrana pri večini koroških slovenskih kmetov, ko pa se je desetletje pozneje – takrat že kot študent na Dunaju – začel spogledovati s politiko, je bila prav materina popotnica Tischlerjevo glavno vodilo v družbenem življenju.

Nacistični puč 25. julija 1934 je pretresel ne samo vso Avstrijo, ampak so se ob njem zganili tudi v vseh glavnih evropskih prestolnicah. Čeprav ni bil uspešen, so prevratniki umorili kanclerja Engelberta Dollfussa, ki je bil po ustanovitvi stanovske države trn v peti Adolfu Hitlerju in njegovim nacističnim privržencem. Tischlerjev politični vzpon se je začel prav v stanovski državi, ki jo je kot zvezni kancler nato vodil Dollfussov naslednik Kurt Schuschnigg.

V Bregenz je Tischler pripotoval 24. aprila 1939. Družina je začasno ostala v Beljaku, sam pa se je takoj po prihodu v Bregenz podal iskat stanovanje. Dobil ga je v hiši na Metzgerbildstrasse 1, lastnik pa je bil sodnik Johann Michael Benzer, sicer nasprotnik nacionalsocializma. Postala sta prijatelja in se sproti obveščala o novicah, ki sta jih zvečer ujela pri ilegalnem poslušanju radia. To je bilo tiste čase smrtno nevarno početje, če je prišel na sled poslušalcem Gestapo.

»Dogodki med drugo svetovno vojno in po vojni so me prepričali, da je mogoče približati oba naroda v deželi le, če da šola otrokom subjektivno in objektivno sposobnost za medsebojno poznanje in spoštovanje. To pa naj se doseže v znanju obeh jezikov.« Citirana Tischlerjeva izjava, izrečena v intervjuju za katoliški tednik Družina dve leti pred smrtjo, priča o njegovem optimističnem gledanju na možnost rešitve koroškega vprašanja na ruševinah druge svetovne vojne. Hkrati pa je ob nenaklonjenem ravnanju Britancev, ki so zasedli Koroško, kmalu spoznal, da je odporniško gibanje koroških partizanov v očeh zaveznikov že v veliki meri pozabljeno.

Po sprejemu oktobrske odredbe o obveznem dvojezičnem šolstvu se je zdelo, da je Tischlerjeva politika prepričevanja in potrpežljivega pridobivanja koncesij prava pot, ki naj bi postopno in z malimi koraki končala dolga desetletja krivic, prizadejanih slovenski narodni skupnosti na Koroškem. Če izvzamemo vse glasnejše kritike med radikalnejšimi člani Osvobodilne fronte, so Slovenci Tischlerjevo delovanje v deželni vladi ocenjevali »zelo pozitivno«. Vsaj tako je menil sam, ko se je spominjal tistega obdobja: »Ljudje so prihajali in so imeli do mene prost dostop in hitro rešitev.«

V letih po drugi svetovni vojni so zmagovite velesile na Dunaju predstavljali štirje visoki komisarji. Eden redkih stikov z visokimi komisarji velesil, ki ga je Joško Tischler tudi sam delil z javnostjo, se je zgodil kmalu po ustanovitvi Narodnega sveta koroških Slovencev, ko jim je po lastnih besedah na Dunaju predal »manjšinski statut«, izdelan v okviru nove organizacije. Iz korespondence v družinski zapuščini je razvidno, da ga je 18. julija 1949 izvršilni odbor Narodnega sveta koroških Slovencev poslal ameriškemu visokemu komisarju Geoffreyju Keyesu. V spremnem dopisu, ki sta ga podpisala Tischler in Dolfej Picej, je bilo uvodoma poudarjeno, da naj bi se v Narodnem svetu koroških Slovencev povezale vse skupine in organizacije koroških Slovencev, razen Osvobodilne fronte. Kratek opis vsebine statuta sta Tischler in Picej strnila v dveh točkah. Prvič, naj bi dokazoval, da lahko prava demokracija zagotavlja narodnostne pravice tudi majhni narodni skupnosti. In drugič, naj bi se s tem obnovil in zavaroval mir »med obema deloma ljudstva v deželi Koroški«, s čimer bi bili tudi onemogočeni ekscesi. Na koncu sta pozvala predstavnika ZDA, da naj prav slednje spričo sporočil Atlantske listine predloženi status obravnavajo dobronamerno. Kljub določenim zagotovilom s strani velesil, pa te v pogajanja o državnopravni prihodnosti Avstrije predstavnikov manjšin niso vključile.

»Pretirano je reči‚ oče slovenske gimnazije‘. Slovenska gimnazija je otrok hotenja vseh koroških Slovencev. Jaz sem od nje pričakoval narodni preporod in to je naloga mlade generacije. Da pa nobeno človeško delo ni popolno, vemo vsi.« Tako je Tischler leta 1977 ocenil svojo vlogo pri ustanovitvi Slovenske gimnazije, ki se je prav pod njegovim ravnateljevanjem razvila v institucijo z velikim ugledom in veljavo.

Drago Štoka, dolgoletni voditelj Slovenske skupnosti, narodne stranke Slovencev v Italiji, se je ob Tischlerjevi smrti spomnil pogovora, ki je ostal zabeležen tudi v Našem tedniku. S prvakom
Narodnega sveta koroških Slovencev sta namreč primerjala položaj zamejskih Slovencev v obeh državah in razpravljala o »nevšečnostih«, s katerimi se morajo soočati manjšinski politiki. Štoka je ob tem zavzdihnil, češ, »ali ne bi bilo bolje, če bi se še enkrat rodil, roditi se v Parizu,  Londonu ali Rimu – v velemestu proč od provincialnega vzdušja«. Tischler je takšno razmišljanje odločno zavrnil: »Če bi se še enkrat rodil, bi se rad rodil zopet tu sredi svojih ljudi, njihovih težav in njihove revščine.«

Petdeseta obletnica koroškega plebiscita 10. oktobra 1970 je bila povod za zaostritev političnih razmer na Koroškem. Predstavniki koroških Slovencev so tri tedne prej praznovali stoto obletnico taborov na Koroškem in predsednik Zveze slovenskih organizacij Franci Zwitter je na proslavi v Bistrici nad Pliberkom obudil idejo o Zedinjeni Sloveniji. Sicer ne v smislu upravnega združevanja slovenskega etničnega ozemlja iz Majarjevih časov, ampak manifestacije za »slovenski kulturni prostor« na podlagi dobrososedskih odnosov. Odgovor KHD je sledil 10. oktobra v glasilu Ruf der Heimat, ki je odražal skrajno nacionalistično pričakovanje, da bo eden od obeh narodov na Koroškem moral izginiti. Sledili so protesti obeh osrednjih slovenskih organizacij, socialistična vlada kanclerja dr. Bruna Kreiskega na Dunaju in prav tako socialistični deželni glavar Hans Sima sta se odločila za začetek dialoga. V zahtevnem položaju, v katerem se je znašla slovenska narodna skupnost, so člani Narodnega sveta koroških Slovencev h kandidaturi za predsednika spet pritegnili tedaj že upokojenega Tischlerja. Sam je kasneje svojo odločitev utemeljil kot dejanje »v sili razmer«, ko ni mogel stati ob strani: »Pač pa sem videl na hodniku mlade fante in može, ki so se bili pripravljeni žrtvovati.« Za predsednika je bil ponovno izvoljen 30. januarja 1972. To je bila njegova zadnja vrnitev v politiko.

Joško Tischler je nedvomno pustil močan pečat na različnih področjih družbenega življenja, na političnem, kulturnem in šolskem. Njegova dolga doba aktivne javne osebnosti, ki v svojem delovanju vidi predvsem življenjsko poslanstvo, mu je pri tem še dodatno omogočala, da je krepil in obdržal velik vpliv v družbi. Tudi po upokojitvi je še naprej predstavljal starešino slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Ni bil samo »veliki
stari mož« ene od krovnih organizacij, ki jo je sam ustanovil, ampak je njegova avtoriteta pogosto presegala klasične svetovnonazorske in strankarske delitve znotraj narodne skupnosti. Njegov ugled ni presegal samo deželnih, ampak tudi državne meje. Ob 75-letnici mu je pisatelj Boris
Pahor, najbolj znani slovenski borec proti fašizmu v zamejstvu, ki je bil do svojih sodobnikov pogosto kritičen zaradi pomanjkanja narodnega čutenja, zaželel, da bi bil »še dolgo vrsto let viden zgled našega narodnega ponosa«.